V temnih oblekah ljudje,
V dolgi koloni stoje,
Najbolj poznani naprej
Vse do konca, do onih, ki
Ni jih videl doslej.

Bleda podoba nad tem,
Vidi v duše ljudem,
Sliši se tisto ime,
Ki njej pomenilo je vse.

No
em domov, z njimi grem,
No
em nazaj na to pot,
Sliši se strel v srce,
Sliši se strel v srce.

Kje se plazijo preplašeni,
Kje nastane ples odmaknjenih,
Kaj podira svet izob
encev,
Kaj ostane, ko jih ni domov?

Slike so varovane
Å¡e po tem, ko gredo,
Vsi prostori ostanejo
Prav taki, kot so,
Vsi prelepi vrtovi
Se spreminjajo v zmes
Bole
ine in solz,
Å¡e grmi krik v glavi
Samo ne on ne on...

No
em neba brez vseh zvezd,
No
em vrtov brez dreves,
Slika edino ne ve,
Slika edino ne ve.