V temnih oblekah ljudje,
v dolgi koloni stoje,
najbolj poznani naprej,
vse do konca do onih, ki ni jih videl doslej.

Bleda podoba nad tem
Vidi v duše ljudem,
Sliši se tisto ime,
Ki njej pomenilo je vse.

"Noèem domov, z njimi grem!
Noèem nazaj na to pot!"
Sliši se strel v srce, sliši se strel...

Kje se plazijo preplašeni?
Kje nastane ples odmaknjenih?
Kaj podira svet izobèencev?
Kaj ostane, ko jih ni domov?

Slike so varovane Å¡e po tem, ko gredo.
Vsi prostori ostanejo prav taki kot so.
Vsi prelepi vrtovi se spreminjajo v zmes boleèine in solz.
Å e grmi krik v glavi, "samo ne on, ne on..."

"Noèem neba brez vseh zvezd.
Noèem vrtov brez dreves."
Slika edino ne ve. Slika edino ne ve!