Mežnar bo za prièo pri poroki

in oltar brez rož bo in brez sveè.

Zame pa boš zlat, dragocen zaklad,

saj imam tako zelo te rad.



Potem èez èas rodila boÅ¡ otroka,

takle majèken fant bo pomigljal.

Niè ne bo dobrot skusil fantek tod,

z nama šel bo najin križev pot.



Pa vendarle bo rasel kot konoplja

in spoznal bo ta zaèaran svet.

in èe bom pijan nadte dvignil dlan,

fant se zate bo postavil v bran.



A kar na lepem bo odšel od doma,

saj otroci vsi tako store.

In že spet sama, ah tako sama,

bova po teh blatnih cestah Å¡la.



A nekoè spomladi bom umrl,

ti preklela svet boš in boga.

Morda za slovo še stisneš mi roko

in med nama vse konèano bo.



TakÅ¡no, punèka, naÅ¡e je življenje,

smrt konèa vse dobro in vse zlo.

Potlej niè ni veè, ne pekla ne nebes,

ta svet pekel je in koÅ¡èek raja vmes.