Sneg bleš?i se povsod nocoj in nobenih ni sledi,
osamljeno je kraljestvo in kraljica sama sem,
in veter vpije, ko vrtinec v meni kli,
na ves glas kri?im, v meni ne zdrži.

Skrij svoj obraz, obrni se drugam,
bodi takšna kot drugi so vsi,
prikrij kar si, naj ne vedo! 
A zdaj vedo!

Zaživim, se pustim,
ne morem ve? tja nazaj,
zaživim se pustim,
ne obrnem ve? se stran,
naj vedo, zdaj pokažem kaj znam,
kot nevihta sem,
ker mraz vedno bil je moj pravi dom.

Tu zares sem sre?na,
vse nepomembno je in strahov ve? ni v meni,
izginili so vsi.
Zdaj naj pokažem vse kar znam,
prestrežem meje grem naprej,
tu ni napak in ne pravil, letim! 

Zaživim, se pustim kot eno z vetrom do neba,
zaživim, se pustim,
jokala ve? ne bom,
tu stojim in stala bom,
kot nevihta sem

Vsa moja mo? vrti iz zraka se v tla,
in duša zlahka nosi hladne delce do neba,
vse misli kot kristali z vetrom se vrte,
ne vrnem se nazaj, preteklost dalje gre!

Zaživim, se pustim,
kakor sonce v zori žarim,
zaživim, se pustim, popolna se zbudim!
Tu stojim bela lu? sveta,
kot nevihta pa!

Ker mraz vedno bil je moj pravi dom.