Sonce je sijalo
in sirene so tulile.
Nebo je bilo modro,
skoraj brez oblaèka.
Pod svetlorumenim soncem
sva tekla po cesti,
ko naju je objel prvi blisk,
sva padla.

Pa tako lep dan je bil,
preveè lep za smrt.

Ležala si v krvi,
sredi loveèega zraka in ognja.
Ležala pod soncem,
razžarjenim, rdeèim, neresniènim
Sredi obzorja,
zavitega v dim.
Sredi prvega dneva
vojne, vojne.

Pa tako lep dan je bil,
preveè lep za smrt.

Tvoj strah in zadnji dih,
drgetanje in jok.
Bliža se smrt,
smrt in ne ljubezen.
Tvoje oèi s pogledom tja,
kjer je nekoè sijalo sonce,
so bile mrtve.

Pa tako lep dan je bil,
preveè lep za smrt.