To mi pravila je moja mama,

 da neko v mestu je ivela dama:

 lep obraz, lasje e lepi stas. 

 Vsi moje po njej so koprneli,

 cele dneve pod njenim oknom so sedeli

 saj vasih zapela je naglas.

 

 Ko s svojim petjem je konala,

 vsem nalahno se je le smehljala,

 in moje so jo zasuli s opki ro. 

 Ploskali so in z nogami topotali,

 naj e zapoje so moledovali. 

 In ona je ustregla elji vroekrvnih mo.

 

 A nek veer, ko je spet pri oknu stala, 

 priel je ON, ki ga e ni poznala: 

 visok in mlad in lep... In vso jo je prevzel. 

 S pogledom svojim jo je kar zaigal, 

 v njenih se oeh je ves as dvigal.

 In nazadnje peti je zael.

 

 e ez nekaj tednov sta se vzela, 

 kmalu dva otroka sta imela, 

 eden izmed njiju sem tudi jaz. 

 Po njej podedoval sem vso lepoto 

 in po njem vso moko sem krasoto,

 a po obeh svoj BOANSKI GLAS!